TEKMOVALNO PLAVANJE ZA OPP je lahko v okviru

1. Zveze za šport invalidov Slovenije – Paralimpijski komite ZSIS-POK https://www.zsis.si/
2. International Paralympic comittee https://www.paralympic.org/
3. Plavalne zveze Slovenije PZS  http://www.plavalna-zveza.si/
4. Specialne olimpiade Slovenije SOS http://www.specialna-olimpiada.si/ , https://www.specialolympics.org/regions/europe-eurasia,   https://www.specialolympics.org/
5. Sport Union for Athlets with Down Sindrom SU-DS https://www.su-ds.org/
6. Down sindrom international swimming organisation DSISO http://www.dsiso.org/
7.  World intelectual impiarment Sport Virtus – https://www.virtus.sport/
8. International wheelchair and amputee sports federation IWAS https://iwasf.com/

Otroci s posebnimi potrebami so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (UL, RS 2000):

• otroci z motnjami v duševnem razvoju,
• slepi in slabovidni otroci,
• gluhi in naglušni otroci,
• otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
• gibalno ovirani otroci,
• dolgotrajno bolni otroci,
• otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
• otroci z avtizmom
• otroci z motnjami vedenja in osebnosti:
• motnje pozornosti – ADD sindrom in
• motnje pozornosti in hiperaktivnosti – ADHD 

Prav je, da vemo, kdaj bomo lahko govorili o inkluziji OPP.

Pri integraciji gre za proces vključevanja otrok s posebnimi potrebami v okolje tako, da se otrok prilagaja pravilom in standardom okolja, v katerega se vključuje, kolikor je to mogoče.

Pri inkluziji pa gre za prilagajanje okolja in sprejemanje posebnosti vključenega tako, da je otroku omogočen optimalen razvoj.

MOTNJE V DUŠEVNEM RAZVOJU – MDR

Duševna prizadetost se kot naravna zakonitost pojavlja v vsakem narodu in v vseh časih. Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije se pojavlja pri 2-3% prebivalstva.

–  lažje duševno prizadeti            IQ 51-70

–  zmerno duševno prizadeti       IQ 36-50

–  težje duševno prizadeti            IQ 21-35

–  težko duševno prizadeti           IQ pod 20

Otroci z lažjimi MDR lahko nastopajo v paralimpijskem sistemu tekmovanj, ostali v Specialni olimpiadi. Vsi bi morali imeti možnosti v PZS.

DOWNOV SINDROM

Osebe z DS večinoma sodijo v zmerne MDR. Poglavitni vzrok prizadetosti je v genetski sestavi (dodaten kromosom).

AVTIZEM

Avtizem je razvojna motnja z največjim primanjkljajem na področju socialne komunikacije in interakcije ter z izrazito stereotipnostjo/nefleksibilnostjo na področju dejavnosti in interesov.

GIBALNO OVIRANI OTROCI

• lažja motorična okvara – pomanjkanje čutno-gibalnih izkušenj,
• zmerna motorična okvara –pokretnost na krajše razdalje brez ali z ortopedskimi pripomočki,
• težja motorična okvara – potrebni so pripomočki in pomoč ljudi; nehotni gibi, mišična napetost, slabša gibljivost,…
• težka motorična okvara – gibanje je možno le z električnim vozičkom.

Gibalno ovirani otroci po tem zakonu potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo, zato da si pridobijo enakovreden izobrazbeni standard.

CEREBRALNA PARALIZA  – CP

»Cerebralna (možganska) paraliza je motorična ohromelost. Gre za ne progresivne (ne napredujoče) nevrološke pojave, ki nastanejo zaradi poškodb enega ali več delov možganov, ki nadzorujejo in usklajujejo mišično napetost, reflekse, položaj telesa in gibanja. Vzroki so v posledici pomanjkanja kisika v možganih med porodom, v nalezljivih bolezni matere med nosečnostjo, neskladnosti krvnih skupin staršev. Pojavljajo se tudi povezave neštetih oblik, najpogosteje med spastičnostjo in atetozo. Cerebralna paraliza ne izključuje posledic na intelektualnem področju in področju vidnega in slušnega zaznavanja, pa tudi ne napadov epilepsije.

MIŠIČNA DISTROFIJA

Mišična distrofija je progresivna oslabelost mišic, ki je dedna in pogostejša pri fantih kot pri dekletih. Značilnost te bolezni je postopno upadanje mišične moči, ki se lahko prične že v zgodnjem otroštvu. Sama po sebi ni smrtna, vendar se zaradi mišične oslabelosti pojavljajo težave pri delovanje dihal in srca, kar je lahko usodno.

MULTIPLA SKLEROZA MS

Multipla skleroza je kronična bolezen centralnega živčnega sistema, pri kateri na različnih mestih izginja živčno tkivo, namesto njega pa nastajajo žarišča vezivnega tkiva. Pravi vzroki so še vedno neznani.

POŠKODBE HRBTENICE

Poškodba hrbtenice povzroči več telesnih okvar in omejitev, ki vplivajo na zmožnost prizadetega. Poleg telesnih nezmožnosti moramo računati tudi na psihosocialne posledice.

Najpogostejši vzrok takih poškodb so prometne nesreče, nesreče pri delu in športu.

Za dejavnosti, tudi športne, je pomembno, da višina poškodbe na hrbtenici določa stopnjo funkcionalnih sposobnosti in s tem kategorizacijo in klasifikacijo.

Ločimo tri glavne vrste poškodb hrbtenice, ki bistveno vplivajo na ohranjenost motoričnih funkcij:

 1. Paraplegija: Je popolna ali delna izguba funkcij trupa in spodnjih okončin, poškodba je običajno nižje kot pri tetraplegiji, okrog vretenca T2 (drugo prsno vretence).

 2. Tetraplegija: Je popolna ali delna izguba funkcij, skupaj z gibanjem in občutenjem trupa, spodnjih in zgornjih okončin, poškodba hrbtenice je višja kot pri paraplegiji, okrog vretenc C1-T1 (od prvega vratnega do prsnega vretenca).

 3. Delna poškodba hrbtenice: Poškodba hrbtenice je delna, kadar so nekatere funkcije in občutki ohranjeni tudi pod točko poškodbe na hrbtenici.

SPINA BIFIDA                       

Spina bifida je oznaka za prirojeno razvojno motnjo hrbtenice, pri kateri vretenčni loki niso pravilno zrasli in niso oblikovali hrbteničnega kanala, tako da je na nekem predelu odprt.

Nepravilnosti v razvoju ponavadi nastanejo v prvih 25-ih dneh nosečnosti.

SLOVARČEK

Amputacija – odstranitev dela telesa ali okončine

Amelije – stanje prirojene telesne okvare, kjer se ne razvije celotna okončina

Ankiloza – zatrdelost sklepa

Ataksija – nekoordiniranost gibov zgornjih in spodnjih okončin

Atetoza – nehotni, nesimetrični gibi

Diplegija – obojestranska ohromitev dveh okončin

Dysmelia – stanje prirojene telesne okvare: nepravilni razvoj ali pa se del uda sploh ni razvil

Hemiplegija – ohromelost ene polovice telesa zaradi poškodbe ali obolenja možganov.

Kvadriplegaija – stanje po poškodbi ali obolenju, pri katerem gre za prizadetost živčno-mišičnega sistema vseh štirih okončin

Paraliza – ohromelost, otrplost. Pri popolni okvari živčnih poti v centralnam živčevju ali izven nastane popolna ohromelost ali paraliza vseh mišic, katerih nitje živčnih poti je prekinjeno. V kolikor je prekinjeno le del nitja nastane pareza.

Pareza – delna ohromelost

Poliomielitis – vnetje hrbtnega mozga ali otroška paraliza. Je virusna bolezen. Obstaja cepivo.

Skolioza – nenaravna ukrivljenost hrbtenice

Spastičnost – ojačan upor muskulature, ki ga ta vrši pri poizkusu pasivnega giba okončine, nastane pri okvara  v CŽS. Pogosto pri cerebralni paralizi.

SLEPI IN SLABOVIDNI OTROCI

a)  Slepi z ostankom vida: otrok prepoznava z vidom manjše objekte na 1-2 metra. Poleg razvijanja ostalih čutil mora sistematično razvijati ostanke vida. Potrebuje stalni specialni trening za vsakdanje življenje ter prilagojene učne pripomočke in pripomočke za slepe. Pri gibanju in delu potrebuje primerno osvetlitev, kontraste itd.

b) Slepi z minimalnim ostankom vida (otrok vidi sence, obrise večjih objektov, predmete v velikosti prstov prepozna do razdalje enega metra). Potrebuje stalni specialni trening ter prilagojene učne pripomočke za slepe za orientacijo in vsakdanje življenje.

c) Popolnoma slepi otroci: otrok mora tako v vsakdanjem življenju kot pri šolskem delu uporabljati ostala čutila. Omejen je v raziskovanju okolja in aktivnem poseganju vanj. Potrebuje stalni specialni trening za vsakdanje življenje.

GLUHI IN NAGLUŠNI

Vrsta okvare sluha je odvisna od mesta v slušnem sistemu, kjer je nastala motnja, stopnja pa je proporcionalna z obsegom okvare.

Ločimo dve poglavitni vrsti okvar sluha:

• periferno in
• centralno.

Značilnost prve je zmanjšanja občutljivost slušnega mehanizma, tako, da je potreben zvok večje jakosti, da ga bo poslušalec zaznal. Tovrstne okvare sluha srečamo pogosto.

Osrednje slušne motnje niso tako pogoste kot periferne. Lahko vključujejo izgubo občutljivosti, a se večinoma kažejo kot nezmožnost pravilno slišati nad pražne zvoke.

Glede na obdobje, v katerem se pojavljajo, vzroke okvar sluha razvrščamo na predporodne, med porodne in poporodne. Gluhi in naglušni otroci imajo v povprečju več težav v gibalnem razvoju kot slišeči vrstniki. Večje so tudi grafo-motorične težave.

Potreba po gibanju je pri ljudeh s posebnimi potrebami velikokrat bolj poudarjena kot pri ostalih, saj je vklenjena v doživljenjske okove prizadetosti, ki zaznamujejo in spremljajo srečo in zadovoljstvo, saj jim nudi veliko mero samo potrditve in s tem lajša težavno vključevanje v »normalno« vsakdanje življenje in okolico.