Ponoči je po težki bolezni v 56. letu starosti umrl nekdanji mladinski reprezentant Jugoslavije in dolgoletni, tudi reprezentančni, trener, Igor Veličkovič.  

Ko se nekdo fizično poslovi od nas nam ostanejo le še spomini. Spomini na Človeka z veliko začetnico, ki je svoje življenje v celoti posvetil vodi in plavanju. Moji spomini na Igorja segajo tja v študijska leta, ko je s svojo močjo povzročil, da se je strgala vrv aparata za merjenje ustvarjane sile v vodi in je vse skupaj popadalo v vodo. Na skupne vaterpolo tekme, ki smo jih odigrali potem, ko je zaključil s svojo uspešno plavalno kariero. Življenjsko energijo pa ni kazal le v vodi, pač pa tudi izven nje. Vedno je bil dobre volje, zmeraj je razmišljal pozitivno in bil za »zajebancijo«, kakor je sam rad rekel. Morda je tudi zato vzpostavil številna prijateljstva širom sveta, tako v plavalnem svetu, kakor tudi izven njega. Zanj nič ni bilo nemogoče. Zmeraj je našel način, da je rešil na videz tudi nepremagljive probleme. Bil je skrben mož in oče, tudi plavalci in plavalke, s katerimi je delal so ga imeli za svojega »očeta«. Resen je postal samo kadar smo se pogovarjali o razvoju stroke in načinih za napredek plavalcev in plavalk, kakor tudi slovenskega plavanja v celoti. Enako je bilo na treningih, kjer pa je poleg strogosti imel zmeraj tudi veliko empatije za svoje plavalke in plavalce. Tudi zaradi tega je imel Igor kot trener ves čas plavalke in plavalce, ki so bili del širšega evropskega in svetovnega vrha.

Igor je živel neverjetno življenje in pustil neizbrisen pečat na vseh, ki smo ga poznali. V slovenskem plavanju je zazijala velika, tako človeška, kakor tudi strokovna praznina. Igor, pogrešamo te. Iskreno sožalje vsem svojcem v lastnem in imenu Plavalne zveze Slovenije.

Dr. Boro Štrumbelj, predsednik PZS