Z veliko žalostjo smo na Plavalni zvezi Slovenije sprejeli novico, da se je poslovil Božidar Bučar. V tem težkem trenutku se zavedamo bolečine in izgube, ki jo čutimo vsi, ki smo ga poznali kot dolgoletnega spoštovanega plavalnega delavca in očeta enega naših najboljših plavalcev, Jureta Bučarja.

Njegov vpliv na razvoj plavanja na slovenskem je bil velik. Deloval je na večjem številu področij, na organizacijskem in strokovnem nivoju, tako na ravni Plavalne zveze Slovenije kot v Plavalnem klubu  Ljubljana. Kot član strokovnega sveta na PZS  je skupaj s Fakulteto za šport uvajal najnovejše metode spremljanja pripravljenosti slovenskih vrhunskih plavalcev. 

Nenehno je spremljal strokovno literaturo in novosti nesebično posredoval trenerjem ter tako vplival na strokovni razvoj plavanja na slovenskem. Bil je tudi sekretar Plavalne zveze Slovenije in skrbel za njen organizacijski razvoj.

Čeprav je imel veliko strokovnega znanja o plavanju je Božo sodil med tiste starše, ki so bili vedno pripravljeni pomagati v strokovnem in organizacijskem smislu, a se nikoli ni neposredno vtikal v trenersko delo.

Kmalu je naredil izpit za plavalnega sodnika in vrsto let volontersko opravljal tovrstno funkcijo. Leta 1995 je bil tudi dobitnik Bloudkove plakete za strokovno, organizacijsko in pedagoško delo v plavanju, smučanju in v študentskem športu ter priljubljen učitelj športne vzgoje na Univerzi v Ljubljani.

Božo Bučar je pustil za sabo neprecenljiv spomin in dragocene trenutke, ki smo jih delili z njim. Bil je zelo sočutna oseba, plavanje kot šport je imel zelo rad. Njegov nasmeh, prijaznost in prisotnost so obogatile življenja mnogih. 

Čeprav je Božo Bučar odšel fizično, bo njegov duh še naprej živel v naših srcih in spominih. In čeprav je težko razumeti, zakaj se dogajajo takšne stvari, lahko najdemo nekaj tolažbe v tem, da smo imeli priložnost deliti del našega življenja z njim.

V imenu Plavalne zveze Slovenije izrekam vsem članom družine iskreno sožalje. Naj počiva v miru.

Doc. dr. Boro Štrumbelj, predsednik PZS

NA ZADNJI POTI…

Dovolite mi nekaj besed tudi s strani vseh nas, ki smo ljubili in ljubimo plavanje. Veliko nas je, ki nas je oplazila in neizbrisno zaznamovala Božova res izjemna osebnost: smo plavalci, nekdanji plavalci, sodniki, plavalni prostovoljci, starši, plavalni funkcionarji, trenerji in prijatelji.

Božovih dosežkov je mnogo, a v prvi vrsti je bil človek, ki je imel z vsemi nami res posebno vez, ki ni potrebovala prav nobenih besed. Božo je bil namreč nezamenljiv delček vseh nas. Bil je preprosto naš Božo.

In tako bo ostalo, ne glede na vse.

Če je bil na tekmi prisoten on, s svojim iskrivim pogledom, večnim nasmehom in tistimi značilnimi brki, smo namreč kar nekako vedeli, da bo vse v redu. Brez njega ni minila nobena resna tekma, kaj šele klubski piknik. Na nas tekmovalce je deloval pomirjujoče, nekako očetovsko, strahovi pred štartom so kar nekako izginili, ko si nekje ob bazenu zagledal njega. Tisti, ki ste skozi leta tekmovalne kariere to doživljali, dobro veste, o čem govorim, in da se tega ne da izraziti z besedami. Imel je tisto nekaj, neopisljivo.

Ne glede na to, iz katerega kluba si prihajal, njegova prisotnost, včasih tudi samo pomežik tistim najbolj prestrašenim pred pomembnim štartom, je delala čudeže. Mislim, da je to vedel. Ker je bil veliko, veliko več kot le športni funkcionar. Bil je vzor, bil je spodbuda, bil je gonilna sila plavalnih dogodivščin in zabav, človek z večnim iskrenim nasmehom in nekakšnimi skorajda nagajivimi iskrami v očeh. Človek brez pretvarjanja, človek z veliko znanja in empatije. Človek dejanj, ki se je z enega na drugi konec bazena znal pogovarjati tudi brez besed. Brez pretiravanja, če kdo, potem je prav on imel tisto nekaj. In to vemo vsi, ki nam je kdaj koli prekrižal pot.

Med starši, sodniki in funkcionarji je bila miza, za katero je sedel on, najbolj zabavna, za njo so skupaj z Božom kraljevali nekateri najlepši brki jugoslovanskega plavanja, ki smo jih otroci tako radi občudovali, in ki so zbujali posebno vrsto spoštovanja v kombinaciji s prikupnostjo. Ta miza je bila vedno tudi najbolj pomembna, tam so se odvijali tudi resni plavalni pogovori in ko si po letih v plavanju morda lahko sedel zraven, to ni bilo kar tako. Da si sedel z Božom in še nekaterimi takimi velikimi kalibri, je bila čast. In čeprav je zelo težko, mi je v prav tako veliko čast, da lahko v imenu vseh nas danes rečem: Božo, hvala. Hvala za vse.

Dragi Božo!

Preden te pospremimo na tvoji zadnji poti, smo združili spomine in jih želimo na kratko obuditi s teboj. Plavalci, športni funkcionarji, nekdanji in sedanji člani Plavalnega kluba Ljubljana, prijatelji.

Šport si imel v krvi. Ne samo plavanje, tudi druge športe, čeprav ti je bilo plavanje najdražje.

V PKL si prišel kot starš Taje in Jureta, mladih plavalcev. Z Olgo sta spadala med starše, ki so bili vedno pripravljeni pomagati klubu. Ti predvsem v strokovnem in organizacijskem delu. Nikoli se nisi neposredno vtikal v trenersko delo, pa četudi je šlo za vajina otroka.

Tvoje znanje in sposobnosti so te pripeljale na odločevalska mesta v PKL, tedanjo republiško Plavalno zvezo Slovenije in nazadnje v Plavalno zvezo Jugoslavije. Opravljal si pomembne funkcije kot selektor v Plavalni zvezi Jugoslavije, v strokovnem svetu Plavalne zveze Slovenije in Plavalnega kluba Ljubljana ter tudi kot sekretar Plavalne zveze Slovenije. S svojim delom in strokovnostjo si pusti velik pečat ne samo v Sloveniji, ampak tudi v bivši skupni državi. Zato si bil vedno dobrodošel med prijatelji širom Jugoslavije in tudi izven nje.

Z osamosvojitvijo Slovenije si bil v skupini, ki je pripravila vse potrebno za vzpostavitev dela Plavalne zveze Slovenije. To je prispevalo tudi k temu, da je bila nova PZS sprejeta kot polnopravna članica v

evropsko in svetovno plavalno zvezo in to med prvimi športnimi zvezami, ki so se uspešno včlanile v evropske in svetovne športne organizacije.

Kot član strokovnega sveta na Plavalni zvezi Slovenije si skupaj s Fakulteto za šport doprinesel k začetku uporabe merjenja vsebnosti laktatov v krvi slovenskih vrhunskih plavalcev.

Veliko si se ukvarjal s področjem politike kategorizacije športnikov, ki je bila pomembna tako za plavalne klube kot Plavalno zvezo Slovenije. Nenehno si spremljal strokovno literaturo in novosti nesebično posredoval trenerjem, ter tako vplival na razvoj plavanja.

Tvoje delo in prispevek k razvoju plavalnega športa smo spoštovali vsi, ki smo živeli s tem športom. To so uvideli in nagradili tudi vodilni v slovenskem športu, ko so ti podelili državno priznanje, Bloudkovo plaketo za strokovno, organizacijsko in pedagoško delo v plavanju, smučanju in študentskem športu.

Še bi lahko naštevali vse tvoje uspehe, dosežke in nasploh vse, kar si delal in dal slovenskemu športu, še posebej plavanju. Vse to bo sicer ostalo, ampak najbolj se bomo spominjali tvoje res srčne osebnosti, tvojega žara in dobrote, posebnega in spoštljivega odnosa do prav vsakega plavalca ne glede na klub. Ti nisi delal razlik.

Spominjali se bomo tvojega nasmeha, ki je razorožil še tako skravžljane živce, pomiril še tako velike strahove pred tekmo, rešil še tako zapletene situacije, spominjali se bomo tvoje večno dobre volje in ti poskušali vsaj malo slediti v načinu razmišljanja in delovanja. Kajti ostajaš vzor in ostajaš velikan slovenskega in jugoslovanskega plavanja.

Zdi se nam, da je zelo pomembno povedati tudi to, kako si vse to sploh uspel in uspeval. Z iskrivo lahkotnostjo, ki je danes nerazumljiva.

Vsi, ki smo imeli ta privilegij – te srečati, delati in prijateljevati s teboj – lahko potrdimo, da si nas zastrupil s športom. Bil si naš učitelj, ki si nam na preprost, vendar vedno strokovno argumentiran način znal predstaviti vrednote, lepote, zanimivosti športa. Učili smo se in ti sledili. Lahko rečemo dobesedno. Skupaj smo se udeleževali plavalnih tekmovanj po vsem svetu. Če se spomnimo samo nekaterih: balkanske igre v Izmirju, evropsko prvenstvo v Bonnu, svetovno prvenstvo v Perthu v Avstraliji, kjer je zadnjič nastopila reprezentanca Jugoslavije, pa olimpijske igre v Barceloni kot prvi nastop samostojne slovenske reprezentance, evropsko prvenstvo in prva slovenska medalja v samostojni Sloveniji v Sheffieldu.

Kamorkoli smo prišli, si nas poučil o vseh podrobnostih kraja, kjer smo bili, se spominjajo tvoji takratni soudeleženci. Vedno si bil pripravljen na pot in tudi podučen o vseh podrobnostih kraja, kamor smo prišli. Naučil si nas, kako se postavi šotor, našel si idealen kamp, kjer smo lahko bivali kot opazovalci tekmovanja, ne da bi obremenjevali naše plavalce.

Na vseh teh potovanjih smo postali prijatelji, ki smo poleg plavanja našli veliko skupnega. Tudi tu si nam kazal sposobnost organiziranja in priprave lepih doživetij. Ali so bili to kratki izleti v naravo ali pa popotovanja v izbrane kraje: Umbrija, Slovaška, Škotska…

Nepozabne so tvoje zgodbe o klubskem letovanju, danes bi temu rekli letne priprave na Korčuli. Klubski duh, ki je danes nepredstavljiv in zveni nekoliko čudno. Vsakemu rahločutnemu, kot si bil ti, pa mora vzbuditi prijeten občutek in kanček nostalgije.

Vse to bomo pogrešali, vendar nam bo za vedno ostalo kot lep spomin na tebe, dragi Božo.

(V spomin zapisala Matjaž Jemec in Eva Breznikar, 17. avgusta 2023)